Predbožični čas je čas, ko se velik del človeštva pripravlja na praznik rojstva Božjega otroka, Jezusa. Tradicija korenini v univerzalni vedi odrešitve, kar zelo dobro ponazarja nemški termin za božič – Weihnacht, noč posvetitve. Božič zadeva vsakega človeka, je rojstvo Boga v njem. Beseda, ki se je utelesila.

Za božično legendo se torej skriva globoka resničnost. Če jo zaslutimo, dojamemo Angeliusa Silesiusa v vsej njegovi globini: In če bi se Jezus tisočkrat rodil v Betlehemu in ne v tvojem srcu, bi bil ti kljub temu izgubljen. Zaman se oziraš za križem na Golgoti, če ga nisi postavil v lastnem bitju.

Pot prebujanja božanskega sebstva, pot odrešitve, se prične v Betlehemu, Jezusovem rojstnem kraju. Cilj poti je Golgota, gora zmage. Med njima se vije pot človeka, ki je bil dosegel tisto življenjsko točko, ko v običajni naravi ne najde izpolnitve, sluti pa, da se v njem prebuja nekaj nedojemljivega. To je najlepša božična legenda, ki jo lahko doživi.

Preiščimo ta proces.

Človek, ki hodi po poti in si prizadeva po religioznosti, povezanosti z božanskim prvobitnim bitjem, po popolnosti, dokazuje svoje stremljenje z veliko čistostjo, ljubeznijo, resnicoljubnostjo in resnostjo. Dokazuje, da se je njegovega bitja dotaknila velika ljubezen, Bog, in da želi iz nje živeti.

Kdor si želi ljubezni, Božje ljubezni, in bi rad postal resnični gnostik, mora opustiti sebičnost in usmerjenost na zemeljsko naravo. Ko odda vse, kar je od narave, prejme svetlobni sij Božje ljubezni. In ko jo prejme, jo lahko tudi izžareva.

Temu procesu sledi drugi. Kolikor se znebimo sebe, toliko se spreminjamo. Brez endure Sin človekov, svetloba Gnoze, ne najde bivališča v človekovem sistemu, v njem lahko zaokroži šele, ko se očisti srce. Kroženje povzroči razsvetljenje, iluminacijo, spremembo zavesti. Prebujati se začno nove lastnosti zavesti, dotedanji intelektualni razum se umakne. Rodi se modrost, najprej v vrtnici srca, v Betlehemu, dokončno pa se razvije v svetišču glave in kot ljubezen zasije iz celotnega bitja.

Pri nastajanju duhovnega človeka je odločilno novo življenjsko ravnanje. Gre za vprašanje, ali je osebnost zares pripravljena zapustiti preteklost, ali v svojem življenju daje prednost novo oživljeni zavesti. Kdor se odloči za rast duhovnega sebstva, ne more več živeti po starem, ustaljenem načinu, o novem pa le govoriti. Odločitev za duhovno sebstvo zapre nameč vrata vsemu staremu, smrtnemu; med drugim prenehajo delovati tudi karma in vplivi sil sveta prevare, sveta zla.

Opuščanje starega se ne zgodi naenkrat, tega ne bi nihče zdržal. Pepelka joče, ko je pred njo zvrnjen cel jerbas leče, ki jo mora prebrati, preden lahko odide na ples. Sama tega dela v enem večeru ne bi zmogla, dela je za več dni. Tudi čiščenje kleti poteka postopno; kos za kosom stare, nepotrebne šare moramo potegniti na dan, razprašiti, prepoznati in postaviti na pravo mesto. Ali pa zavreči in pustiti za seboj.

Človek s svojimi zmožnostmi in tehnikami ne zmore tega odkrivanja in prepoznavanja; kot Pepelka nemočno sedi pred kupom neprebrane leče. Le v moči Gnoze, svetlobne sile, se lahko osvobodi starih ruševin; potem njegovo srce zmore sprejemati in presnavljati čisto svetlobo iz nadnarave. Pepelki priletijo na pomoč golobi, ki pozobajo slaba semena, dobra pa shranijo v lončke. In vemo, da golobica simbolizira silo Duha, svetlobo!

Po tem razglabljanju se vrnimo k božični legendi. Govori o procesu, v katerem se ponovno povežeta očiščeno srce (devica Marija) in glava, odprta za božanski um (Jožef). Takrat rojstvo Jezusa ni več zgodovinski, ampak resnično doživljeni dogodek. Marija, sprejemajoče in porajajoče srce, praznuje povezavo z Jožefom, ustvarjalno in razodevajočo zmožnostjo glave. Oba sta se pripravila in očistila za vstop univerzalnega duha.

Spočetje oznani Mariji angel Gabrijel. Čudežno vstopi duh preko žleze timus v srce (Marijo) in prebudi božansko sebstvo - Sina. Rodi se Jezus. Kmalu po rojstvu morata Marija in Jožef bežati z Jezusom na varno, v Egipt. Novorojeno božansko sebstvo mora zapustiti sovražno deželo, da bi lahko raslo in postalo polnoletno. Jezus se šele kot odrasla duša vrne v rojstni kraj in tam izpolni svojo nalogo. Božansko sebstvo si je nabralo toliko izkušenj, da lahko stopi na pot zmage.

Na tej poti se soočimo s pasijonom, ki ga poznamo kot Kristusovo pot trpljenja, pot vseh ljudi, ki hrepenijo po vstajenju duhovnega sebstva. Cilj poti je pasha, praznik zmage nad starim življenjskim poljem, pasijon pa se mora kot pot očiščenja pričeti tukaj in zdaj.

Oglejmo si še trpljenje človeka in trpljenje duše.

Veliko trpljenja je na zemlji. Pomislimo samo na pogoste nesmiselne vojne, lakoto, revščino, nasilje, okrutnost. Če bi bilo tovrstno trpljenje osvobajajoče, bi morala, denimo, druga svetovna vojna dati veliko razsvetljenih bitij. Vemo pa, da ni tako; tovrstne izkušnje se ponavljajo, vedno bolj boleče so. Trpljenje v tem svetu ni nikdar osvobajajoče, ne more spodbuditi višjega, duhovnega življenja. V trpljenju se človek utaplja zaradi egoističnega, samopotrjujočega prizadevanja, bodisi svojega ali tujega.

Jezusovo trpljenje je drugačno. Prinaša zmago. Je ogenj, ki očisti vse, kar pripada zemeljski, smrtni naravi: vse občutke, misli, interese, hotenja – vse, kar veže na ta svet. Dokler ne zmoremo praznovati take zmage, je pred nami še veliko dela. Znotraj človekovega sistema je namreč nakopičena teža preteklih dogodkov, mnogi vzroki terjajo posledice. Kakor da bi pospravljali podstrešje in klet, ko pride marsikaj na dan.

Šele po opravljenem delu lahko praznujemo pasho, veliko noč, praznik sklenitve, in postanemo nedovzetni za sile minljive narave. Takrat v srcu zamesimo nekvašen kruh, in vplivi minljive, zemeljske narave, dobri in slabi, v nas ne puščajo več sledi. V pripravljene organe začno iz nadnarave neovirano pritekati sile, in Jezus, novonastajajoča duša, se poveže s Kristusom. Rodi se duša Duha.

Jezus se mora po rojstvu umakniti na varno, v Egipt. Ko zraste in se vrne, zmore nevtralizirati vse napade veljakov, znanstvenikov in teologov (simbolično jih predstavljajo saduceji, farizeji in duhovniki). Nadene si križ zmage, medtem ko ga bičajo in pljuvajo vanj. Njegova svetlobna moč postaja s potjo križa vse večja. Ne bori se proti nasprotnikom, ne notranjim ne zunanjim, ki ga hočejo odvrniti od njegove življenjske poti. Nasprotno, nenehni napadi povečajo njegovo pripravljenost na žrtvovanje in njegova pot trpljenja ni zaznamovana z žalostjo, ampak z notranjo močjo in osvoboditvijo. Vsak udarec z bičem povzroči še večje izlitje ljubezni, mučitelji pa ga zato še bolj sovražijo. Končno doseže stiska minljive osebnosti tolikšno moč, da se lahko rodi novo življenje in se razblini vse osebnostno. Glejte, vse je postalo novo. Ko Jezus Kristus visi na križu, premaga časovno-prostorski svet in se zlije z nadnaravo.

Dramatična pot križa traja lahko zelo dolgo, vendar je zmaga zagotovljena. Z dviganjem vibracijskega ključa se v človeku razpirajo obeti za duhovno življenje. Ko se njegova vibracija vzpne nad smrtno naravo, vplivi in moči nižje narave ne predstavljajo več nobene nevarnosti; njihovi nihaji se namreč ne ujemajo z nihaji prenovljenega življenja. Nadnarava in njene svetlobne sile lahko pot navzdol zaustavijo, z zvišanjem vibracij jo lahko spremenijo v vzpon in tako prekinejo obstoj sil smrtnega sveta. Če se ta proces nemoteno nadaljuje, lahko človek doseže mejo vibracijske lestvice, in spremenijo se vsi atomi njegove smrtne narave. Po prestopu meje diha izključno v sili Gnoze, hrani se s kruhom življenja, s svetlobnimi etri, ki jim svete knjige pravijo sveti etri ali mana duha. Pred njim se odpro (doslej) hermetično zaprta vrata. Z uživanjem duhovnih etrov se očiščena zavest skupaj z obujenim božanskim sebstvom dvigne v božansko področje in človek doseže vstajenje.

Drugo poglavje v prvi knjigi Izvorna gnoza Egipta sklene avtor Jan van Rijckenborgh takole:

V sili Gnoze, božanskega diha ljubezni, se spoprimite z vsem svojim naravnim bitjem, ki je ločeno od Očeta vsega, od Duha. Pojdite po poti endure, po poti velike preobrazbe, ki jo že mnogo let oznanja in uči duhovna šola, in zagotovo boste zmagali! Kdor si to upa skupaj z mogočno silo vseh sil, bo nekoč doživel blagoslov. Takrat se dopolni vse, kar vam je gnoza oznanjala o pripravi zlata, o delovanju duhovnega sonca.