Dragi prijatelji,

ljudje, ki se zanimajo za duhovnost, dolgo hodijo po poteh iskanja. Nekateri pravijo, da iščejo edini cilj svojega življenja, drugi edino resnico. Slednja jim pomeni globoko notranje občuteno nujo. Kajti le resnica, v kateri ni ne zablode ne prevare, lahko odgovori na vsa kljuvajoča vprašanja o smislu življenja.

Katera pa je edina resnica?
Ali ste jo zavestno že izkusili?
Ljudski rek pravi, da ima vsak človek svojo resnico.
Mar čutite, da v zgornjem primeru ne gre za vsezajemajočo resnico?

Naša osebnost presoja resnico po svojih izkušnjah, še posebej vplivajo nanjo naše želje in predstave. S svojo zavestjo, usmerjeno na svet, vidimo skozi lastna očala samo del resnice in zato doživljamo le njen drobec. Kako pogosto se naše misli mudijo v slikah preteklosti ali prihodnosti! Kdaj smo resnično tukaj in zdaj brez svojih predstav, slik, torej v tistem, kar dejansko je?

Potemtakem pot do nespremenljive resnice ni kar samoumevna.

Prvi korak je spoznanje, da je naše življenjsko polje v globljem smislu pravzaprav maya, prevara, saj v njem ni mesta za en sam samcat vidik resnice. Vsako stanje pozna svojo nasprotnost - in je zato spremenljivo -, torej ni trajno resnično. Ko človek to dejstvo zavestno izkuša, trpi, in če notranje ve, da mora nekje obstajati trajna resnica, je ne neha iskati. A kako naj se ji približa?

Neki poljski pregovor pravi: Kdor sprašuje, išče resnico. Torej je tisti, ki sprašuje, že dovzeten, odprt. Iz svojih izkušenj si ni zgradil dokončnih odgovorov, marveč je pripravljen sprejeti nekaj novega, prisluhniti nekomu drugemu, v svoj razgled vtkati nekaj, kar mu je bilo doslej tuje. Vse to je pomemben pogoj za spregled lastnih predstav, za prepoznanje, da so osebno obarvane.

Madžari pravijo, da resnica resda včasih potone, vendar se nikoli ne utopi.
Lahko se sicer prikrije, a nikoli ne ugasne. Temeljna resnica je trajna vrednota!

Evangelij popolnega življenja takole odgovarja na vprašanje, kaj je resnica.

Poglejte ta kristal! Četudi se svetloba zrcali v dvanajstih ploskvah, v štirikrat dvanajstih, in odseva v vsaki ploskvi po en žarek in nekdo vidi eno ploskev, drugi pa drugo, gre vendar za en kristal in eno svetlobo, ki sije v vsem.

Duh resnice biva v Boštvu samem. Razliva se čez vse človeštvo in se želi razkriti vsakemu človeku. Je kot večni klic, ki se od časa do časa oglaša kot hrepenenje.

Spodbuda privre iz atoma v človekovem srcu, ki je povezan z duhom resnice. S tem atomom, preostalim po padcu mikrokozmosa iz prvobitnega Božjega kraljestva, zmoremo izpeljati notranjo premeno in se ponovno združiti z edino resnico.

Naša življenjska naloga je torej proces ozaveščanja, da bi se nekoč lahko povsem predali duhovno-dušnemu bitju in bi ta predaja postala bistvena naravnanost našega življenja.

V tem procesu nam polagoma uspe ugledati zorni kot drugega človeka (vendar ne iz gole vljudnosti), naš samopotrjujoči nastop pa vse bolj bledi. Proces lahko spodbudimo tako, da se v svojem vsakdanu ustavimo, se poglobimo vase, omogočimo vprašanjem odprto pot in ozavestimo svoje življenjske izkušnje. Tako se odpre možnost vstopa v obsežnejšo resnico in zraste zaupanje v vse življenjske procese tega sveta - od Boga predvidene šole izkušenj.

Pogled na življenje se povsem spremeni in bolj in bolj se razkriva edina resnica, s katero lahko spregledamo vse prevare.

Želimo vam izkušnjo velike svobode, ki se porodi s sprejetjem resnice, in da bi bili nekoč deležni miru, ki navre iz nje!

Prisrčno Vas pozdravljajo prijatelji
iz šole Lectorium Rosicrucianum